Igorja Komela – 15/01/2021

… navdušen in poln zadoščenja sem sprejel novico, da bosta Nova Gorica in Gorica skupno postali Prestolnica evropske kulture 2025. Nedvomno gre za pomemben in kakovosten preskok v odnosih, ki naše ozemlje postavljajo v samo središče nove Evrope.

Dragi Rudi, čeprav si župan Gorice, mi dovoli, da se obrnem nate na neformalen, prijateljski in iskren način, ki je vedno dajal pečat najinim medsebojnim odnosom. Poznava se preko tri ducate let, zato sem si za tole priložnost izposodil, z vso možno simpatijo, za naslov pisma, pesem Lucia Dalle »Caro amico ti scrivo… (Dragi prijatelj, ti pišem..), saj v sedanjem času koronavirusa malce razvedrila nikomur ne škoduje.

Z odločilno podporo Gorice je bila Nova Gorica izbrana za evropsko prestolnico kulture za leto 2025. V trenutkih kolektivnega čezmejnega veselja bi rad spontano izpostavil, da v teh pomembnih trenutkih ne gre pozabiti na skupne napore vseh, ki so na tem področju delovali v preteklosti, ko je šlo za pionirske čase, v katerih so gradili temelje sodelovanja na tej in oni strani nekdanje meje. Kako naj bi pozabili na „tri B-je“, Brancatija, Brulca in Brandolina, ki so opravili pomembno skupno delo pri vzpostavitvi odličnega sodelovanja v zgodovinskem trenutku padca „goriškega zidu«?. Morali so ga namreč postaviti tisti, ki se sedaj hvalijo, da so ga podrli.. in še dandanes radi pozabljajo na najbolj odprto mejo v Evropi, ki je nastajala in se razvijala od srede petdesetih let, medtem ko je bila drugje hladna vojna in so gradili berlinski zid. In vstop Slovenije v Evropsko unijo? Nepozabno bo ostal v nas vklesan datum 30. aprila 2004, ko je prišel v Gorico takratni predsednik Evropske komisije, Romano Prodi.

Ne gre pozabiti niti na vlogo goriških županov Gaetana Valentija, Antonia Scarana, Erminia Tuzzija, Pasquala De Simoneja, s katerimi sem vedno gojil dobre osebne in delovne odnose, povezane s stiki s „sosedi“ v Sloveniji, ki so jih predstavljali Jože Šušmelj, Sergij Pelhan, Črtomir Špacapan, Tomaž Marušič, Zorko Debenjak, Danilo Bašin, Matej Arčon… Tudi predsedniki goriške Pokrajine so se pri tem izkazali kot zelo prizadevni. Poleg Giorgia Brandolina, mislim tudi na Enrica Gherghetto, na Gianfranca Criscija, na Silvana Cumpeto, na Giuseppeja Agatija …

V tem kontekstu pa so tri imena „županov – pionirjev“, ki jih Gorica in Nova Gorica ne smeta pozabiti: Michele Martina v Gorici, Joško Štrukelj in Rudi Šimac v Novi Gorici.

Leta 1965, po obisku takratnega predsednika italijanske vlade Alda Mora v Beogradu, ki je zabeležil nove odnose sodelovanja med Italijo in Jugoslavijo, sta novembra Michele Martina in Joško Štrukelj poskrbela za prvi, na pol „ilegalen“ skupen sestanek dveh občinskih odborov. Srečanje je potekalo v stavbi županstva v Novi Gorici. Že ob tisti priložnosti so se pokazali prvi obrisi zamisli skupnega mesta v srcu Evrope.

Sledila je naveza Rudi Šimac – Michele Martina julija 1971, ki je botrovala novemu skupnemu sestanku med dvema občinskima odboroma. Takrat so se začele izrisovati prve infrastrukturne investicije. Ob tisti priložnosti so podčrtali tudi, kolikšno bogastvo predstavljajo jezikovne in kulturne manjšine za sleherni prostor, saj so pomemben vezni člen pri gradnji dobrososedskih odnosov.

Ne gre spregledati tudi pomembne vloge župana Antonia Scarana med in po desetdnevni vojni v Sloveniji junija 1991 in prihoda predsednika Italije Francesca Cossige v Gorico (3.11.’91) in njegovega nenajavljenega, „ilegalnega“ prehoda meje. Podčrtati gre tudi, da je maja 1992. med svojim obiskom v Gorici papež Janez Pavel II obema Goricama naslovil „povabilo“, naj postaneta spojna točka med Vzhodom in Zahodom.

Da sta Nova Gorica in Gorica bili nominirani za evropsko prestolnico kulture za leto 2025, gre zasluga dolgi in naporni poti, na kateri so bili župani Ettore Romoli in Rodolfo Ziberna skupno z Matejem Arčonom in Klemenom Miklavičem zadnji v vrsti, ki so prevzeli štafetno palico. Gre za dolgo in občutljivo zadevo, ki jo sestavljajo različna poglavja, v katerih je vsak od omenjenih protagonistov odigral odločilno vlogo pri načrtovanju novih korakov. Poleg pomembne vloge županov so priznanja vredne tudi goriške slovenske organizacije (SKGZ in Primorski dnevnik v prvih obdobjih, nato pa tudi Sso in Novi glas), pa tudi tiste iz italijanskih in furlanskih katoliških krogov (nadškofi  Pietro Cocolin,  Antonio Vitale Bommarco, Dino De Antoni in sedaj Carlo Maria  Redaelli). Ne gre prezreti vloge sen. Darka Bratine, niti združenja Centro Studi Sen. A. Rizzati z revijo „Iniziativa Isontina“, ISIG, škofijski tednik La Voce Isontina, v zadnjih štiridesetih letih tudi dnevnika Il Piccolo ter Messaggero Veneto in revije Isonzo/Soča.  Svojevrstno aktivno čezmejno pot pa so ubrale tudi takratne goriške napredne in demokratične sile (KPI, PSI, Ssk) in še posebej VZPI-ANPI s Silvinom Polettom in z izkušnjami skupnega partizanskega boja.

V zadnjih desetletjih, v novem tisočletju, ni vse potekalo kot po olju. Bili smo priča »trenutkom zamrznitve« odnosov med obema mestoma. Še danes, po desetletju, mi v ušesih zvenijo nasprotovanja čezmejnim stikom, takratnih goriških občinskih odbornikov za kulturo. Eden je izjavil: „Slovenci nas ne zanimajo, ne na tej in ne na drugi strani meje,“ drugi pa: „Koncertov na Brancatijevem in Brulčevem trgu (trg Evrope-Transalpina) ne bomo več prirejali…“ Po teh poučnih tiradah pišemo konec obdobja »koncertov na meji«.

Kakorkoli že, v mojem spominu ostajajo najbolj živa pozitivna dogajanja in pričevanja o sožitju med kulturno in politično različnimi ljudmi. Kako npr. izbrisati iz spomina besede, ki jih je izrekel župan Antonio Scarano? Med živahno debato v mestnem avditoriju, ki jo je povzročila desnica, je z odločnim glasom zavpil: „Slovenci v Gorici so naši državljani, občani v moji občini in jaz sem tudi njihov župan.“ Tudi župan Gaetano Valenti je v razpravi o prostorskih težavah raznih mestnih šol, tudi slovenskih, na neumestno vprašanje nedvoumno odgovoril: „Tudi učenci slovenskih šol so naši otroci.“ In nato ustrezno, »takoj« rešil vprašanje začasne naselitve slovenskih osnovnih mestnih šol.

Sedaj sta uspeli dve Gorici skupno doseči »evropsko nominacijo«. Če bosta še v nadalje, brez fige v žepu, skupaj hodili, bosta prav gotovo dosegli nove cilje ter skupno odkrili nova obzorja. Z zadovoljstvom opažam, da v zadnjih letih in po krajšem „premoru“, »skupni trg obeh Goric«, ponovno pridobiva „evropsko“ vlogo povezovanja in dokajšnje turistične znamenitosti.

Dragi Rudi, dovoli mi, da ob tej priložnosti izrečem misel, ki sem jo prvič povedal med posegom v goriškem občinskem svetu. Šlo je za debato o kulturnem sodelovanju z Novo Gorico. Bilo je v devetdesetih letih, ko sem bil občinski svetnik ti pa občinski odbornik za kulturo. Takrat sem povedal, da »Gorica nima v Italiji nobene teže in prav tako se v Sloveniji ne more pohvaliti Nova Gorica. Skupaj in samo skupaj pa se lahko mesti izkažeta v Evropi«. Od takrat sem to misel velikokrat ponavljal na raznih zasedanjih, celo na srečanjih s predsednikoma republike Slovenije Milanom Kučanom in Borutom Pahorjem.

Dragi Rudi, sedaj se odpira novo poglavje za obe naši mesti in za celoten goriški prostor. Tudi ti, skupaj s Klemnom Miklavičem, kot že v preteklosti Matej Arčon in Ettore Romoli, Vittorio Brancati in Mirko Brulc, sta prispevala k utrditvi čezmejne povezave. Sledili ste pionirjem mehčanja odnosov na meji, županom Micheleju Martini in Jošku Štruklju v daljnih šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Skladno s tvojim mladostnim in energičnim značajem si tudi ti korak za korakom prispeval k preoblikovanju goriške kulturne čezmejne scene. Prav se mi zdi, da za to izkažemo vse priznanje tako tebi kot tudi tvojemu odborniku za kulturo Fabriziu Oretiju in vsem tvojim sodelavcem, ki se zavedajo prednosti sodelovanja z Novo Gorico in priložnosti, ki jih nudi razglasitev obeh mest za eno od prestolnic evropske kulture.

Zaključujem svoje razmišljanje z dvojnim voščilom: vse najboljše skupni bodočnosti dveh Goric in vse najboljše tudi tebi in vsem našim someščanom

– Srečno 2021!

Prijateljski pozdrav. Igor Komel –  predsednik Kulturnega doma v Gorici